Vozniki reševalnih vozil se strokovno usposabljajo. V skladu z lokalnimi predpisi morajo biti v reševalnih vozilih zaposleni vozniki, ki imajo ustrezen razred vozniškega dovoljenja. Ti vozniki morajo imeti vsaj tri leta vozniških izkušenj in imeti čisto evidenco o večjih nesrečah v zadnjih treh letih, kar dokazuje sposobnost hitre in varne vožnje skozi gost promet, ponoči in v neugodnih vremenskih razmerah.
Usposabljanje zajema tudi veščine, kot sta nadzor zdrsa in -vožnja po brezpotjih. Medtem ko je hitrost vsekakor pomembna, je mirna vožnja bistvenega pomena pri prevozu kritično bolnega ali hudo poškodovanega pacienta, medtem ko medicinsko osebje nudi nujno oskrbo. Hitra vožnja brez pretiranega nihanja v zavojih ali močnih udarcev na neravnih cestah zahteva izjemne vozniške sposobnosti in visoko stopnjo koncentracije.
Lokalni centri za nujno medicinsko pomoč izvajajo redna varnostna usposabljanja za voznike, ki zajemajo prometno zakonodajo, študije primerov tipičnih nesreč, ključne varnostne točke za nujno vožnjo ter redno vzdrževanje in odpravljanje težav vozil. Poleg tega so organizirane letne spretnostne vaje, osvežitveno usposabljanje in tekmovanja za ocenjevanje tako teoretičnega znanja (prometni predpisi in operativni postopki) kot praktičnih veščin (pregled vozila, nakladanje/razkladanje nosil, namestitev snežnih verig, menjava pnevmatik, oživljanje itd.), s čimer se nenehno izboljšuje splošna usposobljenost voznikov in zmogljivosti za odzivanje v sili.
Reševalna vozila so običajno opremljena s servo krmiljenjem, dodatnimi zaščitnimi drogovi pri prevračanju in spremenjenimi sistemi zadnjega vzmetenja, ki zagotavljajo gladko vožnjo. Število potnikov se razlikuje glede na vrsto vozila; na primer, reševalna vozila za intenzivno nego običajno sprejmejo vsaj sedem oseb, medtem ko so vozila z negativnim{1}}tlakom vsaj šest. Te konfiguracije vključujejo voznika, medicinsko osebje, nosilce nosil in bolnika; vendar se v nesrečah ali izrednih razmerah prevaža samo ena nosila.
Učinkovita reševalna služba bi morala biti sposobna prispeti na kraj dogodka v 20 minutah po prejemu klica v sili. Ne glede na kakovost usposabljanja, ki ga je prejela posadka, je hiter prihod pogosto izziv-zlasti sredi zgoščenega mestnega prometa ali v starejših, razpadajočih mestnih območjih, kjer morda manjkajo ulične oznake.
